26/03/2026
Ko so v pisarni prvič omenili, da bo Marjan odšel v pokoj, je za nekaj trenutkov zavladala tišina. Ne tista nerodna, ampak tista mehka, polna spominov. Marjan je bil pač tisti človek – vedno točen, vedno miren, vedno z nasmehom, ki je znal pomiriti še tako naporen ponedeljek.
»Kaj mu sploh kupimo?« je vprašala Nina. »Nekaj posebnega mora biti.«
Ideje so padale ena za drugo, a nobena ni zares zadela bistva. Potem pa je Luka, ki je običajno molčal na sestankih, rekel: »Kaj pa ura s kukavico?«
Vsi so ga pogledali.
»Pomislite,« je nadaljeval. »Marjan je vedno govoril, kako rad posluša tišino doma… ampak nikoli čisto tišino. Vedno mora nekaj rahlo tiktakati. Pa še čas – to je bilo zanj vedno nekaj svetega.«
Ideja je nenadoma dobila smisel. Ura s kukavico. Preprosta, a živa. Tako kot Marjan.
Na zadnji delovni dan so se zbrali v sejni sobi. Marjan je mislil, da gre za običajen sestanek, a ko je stopil noter, so vsi vstali. Na mizi je stala lesena ura, skrbno izrezljana, z majhnimi vratci.
»Za vas,« je rekla Nina.
Marjan jo je počasi odprl in se je zasmejal. Tisti njegov znani, topel smeh.
»Zdaj pa res ne bom nikoli zamudil kosila,« je rekel.
A vsi so vedeli, da to ni bil le opomnik na čas. Bila je mala lesena zgodba, podarjena s strani dobrih sodelavcev, ki bo vsak dan znova povedala, da so minute dragocene – še posebej tiste, ki so minile in tudi tiste katere končno lahko preživiš po svoje.
In ko je Marjan tisti večer doma obesil uro na steno, je stanovanje prvič po dolgem času zaživelo drugače. Vsako uro je kukavica nežno oznanila, da se je začelo novo poglavje.
KU-KU Gnezdo
www.ku-ku.si
